Freske

Pravzaprav nihče od sodnih oblasti.

Sosed, igralec Janez Albreht me je te dni ujel pred lokalnim Mercatorjem v bifeju seveda in rekel: “A mi ti lahko preko tvojega (moj je kao boljši) interneta najdeš kogarkoli, ki je sodeloval v igri Matiček se ženi, leta 1952/53 na Ilirski ulici v Domu tehničnih šol (DTŠ)“. Režijo sta skupaj z Janezom se šla s takrat šele bodočo ženo Zlato Dolenc.

foto: radiokaos

Pa sem mu rekel: “Gospod Janez, vsekakor!”.  Spil je svoj čaj, mimogrede omenil, da se ne seli ampak ima v teh vrečah sveč za pol Žal in za razliko od njegove najbolj prepoznavne vloge tajnika v Naši krajevni skupnosti odšel domov, ne na vampe.

Ne bom vas vprašal, kaj pa vi mislite o tem ampak VPRAŠAJTE DOMA, ČE KDO KOGA OD TAM POZNA.

Bomo vsi veseli,

Tam nekje okrog 70-80 leta smo bili, TITE bil je še kar enoskočen, jest pa zgleda tudi. Kdaj pa kdaj se še spomnim kako je blo k me je mati (Luba) poslala predvsem ob sobotah v trgovino po kruh. Saj ne da me je izkoriščala. Ona je šla v drugo trgovino in v drugo vrsto po meso.

No ja. Takrat sem bil star skoraj pet let. Tisto kilo kruha so mi prodajalke na kruhu (ohoho carice) že dale v košaro, ker so me poznale. Vedno so rekle, dej košaro v roki drž, ne je po tleh porivat ker nam lahko tujci bacile kakšne dajo! Od takrat jo vseeno držim v rokah. Ampak vseeno. V tistih dolgih vrstah sem se naučil dobro brat. Kakšne črtne kode, čakal sem in čakal, ljudje mi niso bili zanimivi. Črke kjerkoli so že bile v neprepolnih stalažah, cene? V tistih urah čakanja sem se naučil tudi cirilice.

Lopov!? Sem končno prišel na vrsto, takrat sem že bil star šest let in hodil v prvi razred.

Kje so banance?

Kakšne banance?

Tiste rumene v vrečki!!!

Ja te sem že prebral

Ukradu si jih!!!! Prodajalka pred vsemi na ves glas (zdaj ko razmišljam o tem, bi vse stranke ležale po tleh)

Ja valjda sem se zjokal in so poklicali mamo k šestletnemu roparju, plačala je nekaj česar nisem vzel in ona tudi ve. Črke sem jim pa le vzel.

    V torek zjutraj RADIO al kdoli že govori v avtu, da je gneča na avtocesti proti Mariboru.
Prometna nesreča, goreča vozila, brrr!!!

In potem sem se cel dan hvalil, da nisem stal v koloni, da sem bil v Mariboru “tik tak”.

Rad bi zamenjal in še vedno čakal.

A se da?

in bom dvajset let mlajši

(bistvo je na levi strani)

s to razliko, da bom domov prišel skozi vrata. Vsaj upam!? Po zadnjem njihovem koncertu sem še plezal tako nekako kot Maja Vidmar , sicer v vojaških škornjih ampak do vrha pravzaprav do okna. Ljuba mama, boljše mama Ljuba se je delala, da nič ne sliši: fak, pa glih zdele mora bit taka tema, jebo te oprimk, ups skor sem se ubou ipd.

Malo težje ji je bilo razložit zakaj v škornjih spim, ali jebiga.

Meni je tako lepo gret na kavo, prebrat nekaj od novic. Danes je bilo pa sploh.

Na Taboru v Lj kjer se išče, včasih tudi najde največ brucov in bruck je danes najbolj pogosto vprašanje, kje sploh smo?

In mi starci iz pajzl lokala se derejo: Kr sem! Mam jest sob zate kukr češ! Ne sem dnar notr metat. To je parkomat. Za kokakolo je samo do enih!

Fak. Vseeno mi ni prav. Sploh pa ne, k me pride ate, sem videl na skrivaj luštno hčerko v avtu - SG 62-M?? vprašat, kje je š’t študentski dom? Je rekel, da je prvič v LJ. Ojejej.

Sem prav vesel, da ni šla fletna korošica na pomorski faks! Ate, kje je še Piran in tiste ozke uličice!?

p.s. enega tipa, ki oddaja na Ilirski ulici v LJ imam pa na sumu, da se gre umazane igrice!!!

any comment; da ga lahko mi domači Taborjani oblečemo v gips

Slej ko prej se naveličaš bzzzz, bzzz, bzbz, poslušat kadar se briješ. Po obrazu. Na akumulatorček, valjda prej pozabim nafilat baterijo in prikljopljen na ELEKTRO samo čakam kdaj me bo letrika fbila.

Sem si po dolgem času kupil nekaj za brit na junački – fjužn (na baterije). Mogoče sem res mislil, da bom tak kot iz reklame a sem se zajebo.

Kosmat sem, četnicima da se javim? Saj ne, da mi je hudo 9 € za klinco, pravzaprav dve, dat!

AAAAAA
Iz kopalnice slišim fjužn power, men pa pol ni glih po obrazu se vlečt s skrhanimi dosežki nove tehnologije. Potem pa še diši, k da bi se v špeglu gledal, ker uporabi še “after shavel gel”!

Res mi ni jasno zakaj ženske vse kar še najdejo v kopalnici preizkusijo? Tudi s kondomi na vseh prstih – ooo sem kot zdravnica - se ne zadovoljijo, mene pa skoraj kap.

Spet so vanzemaljci prišli? Brrrr!!!

No ja, bo že!

Boks!!! Boljš, da slike ne! K ti enkrat prjatu pokaže, eden od vseh k so bli prvaki bivše juge, kako je unga užal. Ni dobr. Tkole me je sssup, direkt v brado.

Od prej se pa spomnem sam to, da je 6:4 za Slovenijo.

Saj mu ne zamerim, prjatu moj, vesel.

Ne bom reku, da nisem podoben turkom, mogoče. Je mama z dolenjskega konca.

A je kdo že zmagal te koše?

Kako je bilo prvič? Predvsem zanivimo. En kup stvari, ki se dogajajo smo še v sanjah. Euforija. Saj sva vedela kaj hočeva a ni blo še ….  (tako je bil najino prvo mečkanje, mogoče sva se od znotraj pogledala). Verjetno.

 Tako nekako se počutim zdaj, ko pišem prvi košček v,  saj sem pozabil kaj sem hotel napisat.

 Bom kar nekaj od letos.

 Zakaj je nekaterim smisel ležanje na plaži? Trpim?

Zato na plaži ne zdržim dolgo in grem po kakšnih dvajsetih minutah v bife. Bifeji, lokalčki, tri metre od plaže me naredijo še bolj trpečega.

Gledam ljudi na plaži in se sprašujem v čem je fora?

Če že plavaš, ajd v redu.

Zviranja po brisačah, kjer te žulijo prav vsi, tudi najmanjši kamenčki, po tebi hodi mrčes pa še vroče je… Ne razumem!

    Poleg natakarja, mene in res postavne  punce v rdečih kopalkah, otročk, ki jim je res vseeno in prav imajo, si nihče ne zna predstavljati kako bi bilo, da kar naenkrat opazimo, da nismo več na plaži ampak čakamo avtobus na končni postaji devetke, kar je vseeno bolje kot na dvojko pri Kliničnem.

       Le kako bi gledal na trebušastega tipa, ki bi ves otiščan od vzorca brisače in borovih iglic šoferju pokazal mesečno in se kot vedno vsedel poleg mene.

A ni nikjer prostora?

A sem tako lep?

Ja kje pa je mrha v rdečih kopalkah?

Mislim, take sreče sem! Je šla z enim avtobusom prej!